Tako pa se je Indija zares zacela. Prva dva dneva sta bila res tako bolj na nizkem, potem pa se je, kot z vremenom vse razjasnilo. Prvotni plan se je porusil in ostale sva v Delhiju se 2 dni vec. Rahlo nejevoljne in lacne sediva v Diamont caffeju in pride do naju nek Newyorkcan in zacnemo klepetat, nakar ugotovi, da v dveh dneh se nisva poskusili indijske hrane in ze zacne narocat najboljse kar naj bi se dalo. Po skepticnih pogledih (predvsem mojih, Tina si je ze veselo razkuzevala roke) , sledi prvi grizljaj. In surprise, surprise HRANA JE DOBRA!!! Nato smo se se zmenili, da se zvecer spet vidimo in s Tino sva mahnili skenslat najine prvotne karte in kupit kasnejse.
Nato je seveda sledil soping nato pa ogled India Gate, Parlament. Slednji ni bil nic posebnega, je pa zato bila vecja dogodivscina na India Gate, kjer sva spoznali neko puncko, staro okoli 7 let, ki je nosila dojecka. Najprej sva mislili, da je plasticna, po podrobnejsem pogledu pa sva videli, da je ziva, ali pa naj bi bila vcasih. Bil je tako negiben, da sva mislili, da je mrtev. Cele zaprepadene stojiva sredi India Gate in obcutek je bil res .... grozen. Nato sva se odlocili, da pogledava se enkrat in sledilo je olajsanje. Otrok je bil ziv, samo ocitno je navajen vsega, zato sploh ne trza, karkoli se okoli njega dogaja.
Po dolgotrjaanem pregovarjanju sva dobili rikso in se odpeljali nazaj proti hostlu, kjer sva bili zmenjeni z NYcanom. Voznje z riso so res neverjetno dozivetje. Voznja po sredi ceste, cez rdeco luc, zmigovcov ne poznajo, ampak velja enako pravilo, kot pri kolesu in brez hupanja res ne gre, cetudi ni nikoga pred teboj.
Zvecer je minil v znamenju zabave. Indijske seveda. V Diamont caffeju smo zaceli in koncali v My bar. Bilo je zabavno. Trebusne misice so se nam okrepile na maksimun. Slisana je bila prva ljubezenska izpoved ter zanimive zivljenske/popotniske zgodbe. David Guetta je brez sporocila in tekila je zakon. Dobile sva povabilo na indijsko poroko in na zabavo v Jaipur. V poznih polnocnih urah smo se poslovile od NYcana in si izmenjali naslove, tako da NY - enkrat. SIGURNO! :) Pravijo, da sva UNBELIEVABLE in najbolj zanimivi osebi, ki so jih spoznali na svojih potovanjih. In midve, kot ze ne vem kolikorat VRJAMEVA. :)
Danes pa je dan minil v znamenju Lotus a in Purana Qiula. Lotus je res lep, ko sedis na mrzlem marmorju in se poglobis malo vase je obcutek res neverjetni. Slikanje z Indijkami, Indijci in malimi otoki je standard, ki se mu le stezka upreva.
Indija je .... Nekaj, kar se ne da opisati samo z besedami. Je nacin zivljenja, zrak, ki ga dihas (pa ceprav je tako onesnazeno, da vcacih komaj dihas), je vsa beda, ki te obroza na vsakem koraku in je vsak nasmeh, ki ga dobis. Jutranji zajtrki na vrhu strehe, kjer te greje le sonce in hupanje riks je nekaj neprecenljivega. Naucis se veliko, sploh da je zivljenje prekratko in da s hitenjem nic ne dosezes. Dozivis od hude revscine do otrok z nedolznimi pogledi. Kupis natikace za 50 Rs in naslednji dan jih ze nima vec. Nekak probas poostati imun na taka dogajanja, samo so stvari in ljude, ki ti sezejo do dna srca. Tini se se vedno orosi pogled na njih, ampak ji s tezkim srcem pravim, da ne sme popustit. Preveckrat sva ze bili (po domace povedano) nategnjeni, ampak hej, to je Indija. So ljudje, ki imajo, ce citiram Raja, good karma and not good karma. Glavno je, kaksno imas ti. In, kako ti dojemas svet okoli sebe, vse drugo se ze uredi. In res je, vsak clovek, ki ga spoznas, tako ali drugace vpliva na tvoje zivljenje.In, ce imas prijatelje imas vse. Tudi pogresati jih ne mores, saj so v tvojem srcu. Vedno.
Shanti shanti, Tina and Ursa, lupcka!
