31. jan. 2011

Ready or not, here I come, you can't hide gonna find you and make you want me.

Ursa: Evo naju, se vedno zive in se vedno v Indiji. Se sledite s prstom po zemljevidu? Trenutno naju bolj tezko najdete, saj se nahajava vecino casa v vasici Piali, ki bi jo bolj tezko nasli na zemljevidu, saj je res cist majhna - za indijske razmere. Drugo polovico pa preziviva v Sonarpurju, kjer spiva in prezivljava popoldneve pri druzini, ki je tudi ustanovila solo. Vreme imamo super, baje malo cez 25 stopinj, otroci so pravi cukri in uciteljice vedno pripravljene pomagati. Vse je super, samo prebavne motnje delajo na vsake toliko casa preglavice. Trenutno sva na polovici najinega popotovanja in z vso silo poskusava upocasniti tok dogajanja, saj se nama se vedno ne mudi domov. Sicer pa v Indiji cas res tece pocasneje in ne v tem smislu, da bi ti ratalo dolgcas, ampak imas vec casa za stvari, ki jih v svojem vsakdanjiku kar pozabis. Spoznas, za katere bitke je vredno biti boje in kdaj je potrebno odnehati. Odpre se toliko stvari, ce le dopustis malo miru in casa v svoj objem.
Sele zdaj vidiva, kaj tocno je Indija. Preko popotovanj in spanja v guesthousih, ashramih itd. ne dobis popolnega vpogleda v to, kaj je res Indija in kaj se pravi preziveti v njenem jeklenem oklepu. Zivljenje tecejo tako drugace, a zato cisto nic manj pomembno. Stvari, ki jim imamo doma za samoumevne, so tukaj tako ... drugacnega pomena. Vcasih sekundarnega, drugic pa kot (vsaj zaenkrat za naju) bistvenega pomena. Ampak se uciva ziveti brez in se prehitro bova nazaj v vsem, kar nama (je bilo?) tako domace. Najglobja lekcija, ki sva jo tukaj spoznali, je vrednost hrane. Ko slisis vsemogoce resnicne zgodbe v zivo in ne vec preko knjig in dokumentarnih oddaj ter vidis otroke v soli in ves, da je kosilo, ki ga dobijo v soli, edini obrok, ki ga bodo dobili v celem dnevu, se vprasas,
kako ravnamo s hrano mi. Potratno, razvratno in predvsem prevec lahkomisleno. Jo imamo za samoumevno, ampak tukaj tako zelo ni. Je nekaj svetega, nekaj za kar se je vredno potuditi in biti bitko.
Ja, zivljenje je drugacno in zna biti tezko, vendar ima svoje prednosti, ki dajejo zivljenju tu posebno vrednost. Se beremo!














































Lupcka!

2 komentarja:

  1. Oj!lepo, da se vsake toliko časa oglasita, sta ful pridne. Vidm, da vama je všeč, kar je supr. Šola je res ful drugačna in tud uniforme majo originalne. To je treba pokazat kakšnim otrokom in njunim zakompliciranim staršem. ;) No sam se pa punce mažejo z make up že zelo zgodi. ;) ej uživita še naprej! LP Urša U.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hej hej!! Prav zanimivo je prebirat vajine dogodivščine in takole s prve roke zvedet kako je živeti v popolnoma drugem svetu. In ko se zavem, da to ni le zgodba, ampak sta vidve dejansko tam, moram rečt da se (po prebranem sodeč ;)) res dobro znajdeta in vama še naprej želim vsaj toliko razburljivo potovanje. Tako da lepe pozdravčke od doma. Čaw, Ines

    OdgovoriIzbriši